Tečaj španščine je priložnost, da izvemo kaj več o španski kulturi. O tem, ali so bikoborbe umetnost ali zgolj mučenje živali, se še vedno krešejo kopja. Španci jih vsekakor pojmujejo kot kulturno dediščino, vendar tudi sami niso več tako navdušeni nad njimi kot v preteklosti.

Ko se iz arene zasliši olé!

Bikoborbe so se v Španiji pojavile sredi 18. stoletja, zanje pa vzrejajo posebno pasmo bikov. Z matadorjem se spopadejo le tisti mladi biki, ki tehtajo več kot 460 kg.

Španski slog bikoborbe se imenuje corrida de toros. V tradicionalnem boju se z dvema bikoma posamezno pomerijo trije matadorji (najboljši bikoborci). Vsak izmed njih ima šest pomočnikov: picadores (suličarji na konjih), banderilleros (ti s posebnimi palicami z bodico bika zabadajo v hrbet) in mozo de espadas (paž, ki matadorju med bojem podaja vse pripomočke). Celotna ekipa se imenuje cuadrilla.

Matador skuša žirijo in publiko navdušiti s čim bolj elegantnimi, a tudi drznimi gibi in se kar najbolj približati biku. Vsak matador sanja, da bi nastopil v najbolj slavni areni Las Ventas v Madridu, kjer se odvijajo najpomembnejše bikoborbe. Med bikoborce se poda tudi kakšna ženska, vendar je teh zelo malo. Z nazivom najboljšega španskega bikoborca pa se trenutno kiti José Tomás.

Rdeča barva res draži bike?

Da so bikoborbe med Španci vse bolj izumirajoča kulturna tradicija, priča podatek, da kar 70 % Špancev sploh ne zanimajo.

Ogrinjala, ki jih uporabljajo matadorji, niso rdeča zato, ker bi ta barva razdražila bika. Ti so namreč barvno slepi. Prvotno je bilo ogrinjalo rdeče barve zato, ker naj bi tako vsaj malo zakrilo bikovo kri.

Ameriški pisatelj Ernest Hemingway je bil velik ljubitelj bikoborb. Obširneje se jim je posvetil v delu Death in the Afternoon in v romanu The Sun Also Rises (Sonce vzhaja in zahaja).

Tečaj španščine v Linguli poleg intenzivnega utrjevanja besedišča in učenja prek pogovora na zanimiv način nudi tudi spoznavanje španskih običajev in tradicije.