Tečaj španščine je odlično izhodišče za pogovor o zanimivih osebnostih, ki so pustile pečat v zgodovini špansko govorečih držav. Diego Velázquez ali kot ga Španci radi označujejo – najbolj nadarjeni slikar v njihovi zgodovini je vzbudil zanimanje za svoja dela po vsem svetu. Še danes umetniški kritiki proučujejo njegovo najbolj znano delo Las meninas, ki je pravi zaklad skritih pomenov.

Slikarski začetki

Diego Velázquez (1599–1660) je svoj slikarski talent pokazal že zelo zgodaj. Pri rosnih desetih letih se je že začel učiti tehnik v delavnici prestižnega seviljskega slikarja Francisca Herrera el Vieja. Kmalu so njegov talent opazili tudi drugi umetniki in ga zvabili v slikarsko šolo, kjer je izobraževanje trajalo šest let. Tam se je naučil povezovati cerkveno okolje z intelektualnim in to idejo prenesti na platno. Po končani šoli se je ustalil kot samostojni umetnik.

Glavni naročnik – kraljeva družina

Njegov veliki talent so kmalu opazili tudi na španskem dvoru, kjer je postal glavni slikar (el pintor) kraljeve družine. Sprva se je podpisoval na portrete mladega princa in dediča španskega prestola. Kasneje pa so mu zaupali tudi slikanje portretov kraljeve družine (familia real) in španskega dvora. Med temi deli je najbolj prepoznavna mojstrovina Las meninas, kjer je na malce drugačen način upodobljena vsa kraljeva družina.

Velázquezova mojstrovina: Las meninas

Slikarsko delo, hranjeno v muzeju (el museo) Prado v Madridu, je na prvi pogled samo še en portret kraljeve družine. Kmalu pa so umetniški kritiki ugotovili, da gre za pravo mojstrovino, ki skriva kopico zanimivih detajlov. Slika na prvi pogled deluje kot fotografija trenutka, saj ima nekaj upodobljenih oseb pogled usmerjen proti gledalcu, drugi pa se med seboj pogovarjajo. V središče je postavljena najmlajša predstavnica kraljeve družine Margarita Teresa. Okrog nje so naslikani spremstvo družic, telesna straža, dva dvorna norčka in pes (el perro). Tik za njimi je upodobljen sam Velázquez s čopičem (el pincel) in paleto v roki, telo in pogled pa sta usmerjena proti gledalcu. Za njim na steni (la pared) visi ogledalo, v katerem vidimo odsev zgornjega dela teles kralja in kraljice.

Zrcalo

Jasno postane, da je Velázquez za nastanek te mojstrovine uporabil zrcala. Sočasno je na sliki, a je tudi zunaj nje. Mi kot gledalci ga vidimo na sliki s kraljevo družino, a se hkrati zavedamo, da je ravno on to naslikal. Deluje, kot da gleda nas, a v resnici zaradi odseva v ogledalu za njim sklepamo, da pred njim stojita kralj in kraljica. Da pa je lahko naslikal tudi sebe, je potreboval dodatno ogledalo (espejo), kjer je lahko videl svoj odsev. Kritiki potrjujejo, da gre za izjemno igro zrcal, ki zahteva potrpežljivega gledalca na drugi strani.

Opisovanje umetniških del v španščini

Tečaj španščine v Linguli poteka v sproščenem okolju, kjer na zanimiv način spoznate tudi umetniški svet špansko govorečih držav.